Nastane iz različnih virov: iz cvetličnega nektarja ali drugih izločkov živih rastlinskih delov ali pa iz različnih vrst mane. Osnovni material prinašajo čebele v panj, ga obdelajo, mu dodajo izločke svojih žlez, ga zgostijo in nato shranjujejo v pokritih celicah satja.

Zelo preprosto povedano je med razmeroma koncentrirana vodna raztopina predvsem treh vrst sladkorja: fruktoze (okoli 40%), glukoze (okoli 34%), saharoze (od 1-4 %), vsebuje še do 18 % vode, fermente (diastaza, invertaza, katalaza, peroksidaza, lipaza), mineralne (kalij, kalcij, natrij, magnezij, železo, klor, fosfor, jod, skupaj 22 elementov) in organske kisline, vitamine, beljakovine ter druge substance.

Poznamo več vrst medu, ki so dobile ime po rastlinah, na katerih čebele nabirajo nektar oziroma sladke sokove. Te so pri nas: akacijev med, cvetlični med, gozdni med, kostanjev med, lipov med, smrekov med in hojev med.

Zaradi velike hranilne vrednosti, specifične arome in drugih lastnosti, je med zelo zastopan v prehrani v različnih oblikah. Ker je med sestavljen iz grozdnega in sadnega sladkorja, je lahko prebavljiv in se v telesu takoj spremeni v energijo. Deluje kot takojšnja hrana za mišice zato ga redno uživajo mnogi športniki. Raziskave pri treningih pred olimpiado v Mehiki so pokazale, da grozdni in invertni sladkor le malo povečata zmogljivost v vrhunskem športu, medtem ko med poveča zmogljivost za 48 %. Po uživanju medu vzdrži mišičevje večji in daljši napor. Za vzpon na Mount Ewerest je Hillary zaužil poleg druge hrane še 2 kilograma medu.