Med ločimo tudi glede na njegov izvor:
– cvetlični med ali med iz nektarja – pridobljen je iz nektarja cvetov.
- Aroma cvetličnega medu se razlikuje od arome gozdnih medov.
- Ima vonj in aromo cvetlice iz katere izhaja.
- Okus je običajno slajši kot pri gozdnem medu.
- Barva je običajno svetlejša kot pri gozdnih vrstah medu.
- V cvetličnem medu je prisotno precej cvetnega prahu, na osnovi katerega tudi določimo vrsto medu z mikroskopsko analizo.
– med iz mane ali gozdni med – pridobljen je predvsem iz izločkov insektov na živih delih rastlin ali izločkov živih delov rastlin.
- Mano izločajo jo žuželke (listne uši, kaparji, medeči škržat), ki se hranijo s floemskimi sokovi dreves. V njihovem prebavnem traktu pride do pretvorbe sladkorjev in beljakovin rastlinskega soka z encimi.
- Organizem teh žuželk vsrka le majhen delež potrebnih snovi, predvsem sladkorjev (5-10%), preostanek pa ušica izbrizga na zadku v obliki sladke kapljice.
- Medeno roso ali mano v obliki lepljivih kapljic najdemo na listih različnih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, javorja, jesena itd.
- Od cvetličnega se razlikuje po gostoti (je bolj moten in temnejši) in sestavi.
- Vonj je različen glede na vrsto mane.
- V ustih se težko raztaplja.
Sorte medu, ki ga pridelamo v Sloveniji so:
- akacijev med
- cvetlični med
- smrekov med
- hojev med
- kostanjev med
- gozdni med
- lipov med
- med oljne ogrščice.
Poznamo pa tudi škržatov med, regratov, javorjev, češnjev, hrastov, ajdov in žajbljev med ter med oljne repice.